Avtor: Avtor Objavljeno: 12. 12. 2020

VERA NOVOPOROČENCEV, KI JE POTREBNA ZA SKLENITEV ZAKONA

Cerkev priporoča, da verniki čim bolj spoštljivo obhajamo zakramente (kan. 840). To na poseben način velja za zakrament svetega zakona. Pomembno je, da zaročenca na poročni dan z vero pristopata k oltarju. Vera je razpoloženje njunih src za prejem zakramenta svetega zakona. V moči vere Boga zvezo moža in žene naredi za svoje znamenje.         

            Za sklenitev cerkvenega zakona je dovolj, da zaročenca premoreta majhno sled (gorčično zrno) vere, ko sprejemata, to kar jima daje Cerkev. Če zaročenca ob poroki nimata niti kančka vere, potem je vprašljiv njun pravi namen (KKC 2366). Zakoni, ki se sklepajo brez vere, niso veljavni (kan. 1101/2 ).

            Sodobna kultura je močno zaznamovana z verskim relativizmom. Povsod iščejo le lastne koristi in svobodo. Svoboda se pogosto razume v smislu '' delaj, kar hočeš'', brez vsake odgovornosti. Takšen pojem svobode se širi tudi med mlade zaročence. Ko sklepajo zakon, razmišljajo, da je cerkvena poroka človeška pogodba, ki jo lahko vsakdo svobodno razdre, kadar hoče. Zato je upravičena domneva, ali je sodobni človek, ki je pod vplivom takšnega razmišljanja, sploh sposoben skleniti cerkveni zakon, ki je zakrament.

            Zaradi naraščajočega števila ničnostnih zakonskih pravd se zdi, da zaročenca z lastno močjo ne zmoreta skleniti svetega zakona. Za tako dejanje potrebujeta vero, ki ju more usposobiti za prejem zakramenta. Le s ''poslušnostjo vere'' (KKC 2087) lahko postaneta odgovorna starša in zvesta zakonca do smrti. Osebna vera je namreč tista, ki jima okrepi naravo, da postane sposobna za zakonsko zvestobo, ki traja vse življenje. Preroške so Jezusove besede: '' Kdor ostane v meni in jaz v njem, obrodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti''(Jn 15,5). Razodetje nas uči, da je človek preslaboten, da bi sam izpolnil tisto, kar je resnično dobro in večno. Kdor ne računa na Božje, na nadnaravno, se hitro izgubi v površnem in napačnem razumevanju svobode. Samo osebna vera daje zaročencem moč, da se otresejo egoizma. Osebna vera zaročenca odpre za drugega, za otroke, za družino in ga naredi sposobnega za sprejemanje drugačnosti in trpljenja. Seveda to ne pomeni, da ne obstajajo tudi zakoni nevernih, kjer zakonca živita medsebojno zvestobo vse do smrti. Kjub temu pa velja, da se milost veliko težje uresničuje tam, kjer so vrata srca zavestno zaprta za Boga. Mnogi verniki so živeli zakonsko življenje. Njihov zgled nas poučuje, da je milost najbolj rodovitna v življenju vernega človeka. Zakonca, ki sta verna, postaneta resnično eno telo in en duh. V taki skupnosti je Kristus njun edini učitelj. Verna zakonca lažje premagujeta zakonske težave, kot neverna. Še več, verna zakonca sta opora in zgled za vso Cerkev.

            Vera je še posebej dragocena za uresničitev ''blagra zakoncev'' (bonum coniugum – kan. 1055.) Blagor zakoncev pomeni, da zakonca živita v ljubezni drug do drugega in da se drug drugemu izročata in sprejemata (kan. 1057). Za ''bonum coniugum'' zakonca potrebujeta herojsko ljubezen, da premagata zlo sebičnosti, ki ju pogosto zalezuje. Zato je osebna vera Božja opora, ki zakonsko ljubezen okrepi in zakonca usposobi, da zmoreta nesebično ljubiti drug drugega. Vera je tista opora, ki jim daje moč in pogum za vsakdanje žrtvovanje.