DERMOL FRANC
(24. 9. 2044 – 5. 11. 2020)
pokojni župnik v Framu

Bilo je v četrtek, 5. novembra 2020, ko je k Nebeškemu Očetu v Njegovo kraljestvo odšel naš dolgoletni in vsem priljubljen gospod župnik iz Frama – FRANC DERMOL. Od njega smo se z veliko žalostjo in bolečino v svojih srcih poslovili na prvo soboto v mesecu novembru.

Vabljeni, da v nadaljnjem prispevku spoznate srčnost celotne župnije in obenem veličino pokojnega župnika, v očeh njegovih faranov.

DERMOL FRANC (24. 9. 2044 – 5. 11. 2020), pokojni župnik v Framu

V letu njegovega slovesa je minilo 76 let, odkar je Stvarnik z njegovim rojstvom (24.9.1944) razveselil mamo Apolonijo in očeta Jožeta. Njegovega prihoda v družino so bili veseli tudi štirje bratje in sestra.

Svoje otroštvo in mladost je srečno živel na kmečkem družinskem ognjišču v Lukovici pri Šoštanju, kjer je zaslišal tudi Božje povabilo, se le temu odzval ter bil 29.junija 1974 v Mariboru posvečeni v duhovnika.

Njegovi prvi dušnopastirski postojanki sta bili Mala Nedelja in Brežice.

Božja volja pa ga je 1. avgusta 1981 iz Brežic pripeljala k nam, v župnijo sv. Ane v Framu, kjer je od takratnega župnika Štefana Kuharja prevzel župnijo in v njej deloval vse 39 let.

Ko je vstopil v Gospodov vinograd, ni vedel, kako velik je in kako težavno bo včasih delo v njem.

Ko je zapuščali svoj PRVI dom, ni vedel, kam ga bo Gospod postavil za vinogradnika. Vedel pa je, da je dom vedno tam, kjer te sprejmejo.

Vedno smo bili veseli, da se je odzval Gospodovemu klicu in našel svoj DRUGI dom prav tukaj - pri nas v Framu ter da nam je s svojim zgledom, deli in besedami, oznanjal Božjo besedo.

Bil je trden v veri in dober do vseh ljudi.

Bil je srce in duša naše župnije, Človek ter Duhovnik z VELIKO začetnico. Bil je  kakor sonce, izžareval ljubezen in dobro voljo in tako osrečeval ljudi, ki smo imeli to srečo, da smo ga poznali.

Njegov zgled in njegova življenjska daritev nas je vzpodbujala k velikodušni in resnični ljubezni.

Spominjali se ga bomo kot dobrovoljnega, prisrčnega in vedno nasmejanega človeka.

Za našim pokojnim gospodom župnikom ostajajo sadovi njegovega delovanja, ki so vidni povsod – tako na verskem področju, kot na mnogih objektih, pripadajočih naši župniji. Velikokrat je bil tudi požrtvovalni delavec, saj je bil mnogokrat pri raznih delih prisoten tudi kot zidar ali strežnik.

Vsi smo ga poznali tudi kot velikega ljubitelja rož, ki so krasile župnišče in okolico cerkve.

V naši župniji pa je podelili tudi veliko zakramentov, bil številnim generacijam veroučitelj in navsezadnje je tudi na zadnji poti v večnost blagoslavljal naše odhajajoče vernike.

Bil je neverjeten in  občudovanja vreden borec za življenje, ki ga je imel tako rad. To nam je še posebej s svojim zgledom pokazal v zadnjih letih, ko se je borili z njegovo težko boleznijo. Z veseljem se spominjamo trenutkov, ko je lani prišel iz bolnišnice - kako je žarelo njegovo srce, ko je bil spet DOMA – v njegovi in naši župniji Svete Ane.

In ta njegova sreča je sijala iz njegovega srca tudi zadnjo sredo v oktobru, ko se je iz bolnišnične oskrbe na Pohorju, vrnil nazaj v svoj župnijski dom in v dobri, domači oskrbi preživel njegove zadnje dni pred Očetovim klicem.

In ko smo se na prvo soboto v mesecu novembru od vsem nam dragega gospoda župnika le telesno poslavljali, smo vedeli, da je odšel tja, kjer solze ne bolijo, kjer sanje oživijo … in

da zre, česar oko ni videlo in uho ni slišalo. V naši bolečini pa so se rojevali lepi spomini in hvaležnost:

HVALEŽNOST za vso njegovo duhovno ljubezen, ki smo jo tako živo čutili.

HVALEŽNOST za njegovo vero in vse molitve, v katerih je, kot je vedno rad dejal, molili tudi za vse nas vernike. Kolikokrat smo ga lahko našli v prvi klopi župnijske cerkve, držeč rožni venec, ki je vsakodnevno drsel skozi njegove prste, ustnice in srce.

HVALEŽNOST za njegov zgled velikodušnosti! HVALEŽNOST za njegovo VELIKO srce!

HVALEŽNOST za njegov dar vzglednega in predanega duhovnika, za vse trenutke, ure, dneve, leta, ki nam jih je daroval v času njegovega bivanja v naši fari.

In nenazadnje HVALEŽNOST, ker je nas, njegove farane, s svojim trpljenjem in boleznijo pred dobrim enim letom, ko je bil v bolnišnici, povezal v eno veliko srce in eno veliko družino, ki se je vsak dan ob večerih vztrajno srečevala v župnijski kapeli in molila zanj. Ob molitvi pa je iz naših ust velikokrat zadonela njemu tako ljuba pesem: »Jezus se ob morju ustavi.«

Dragi gospod župnik - za vedno boste ostali v naših srcih, z veseljem se bomo ozirali nazaj v spomine, ki smo jih pisali skupaj.

Naj Vas dobri Bog sprejme v svoje veselje, v svoje Nebeško Kraljestvo in naj se Vaš VELIKI PETEK spremeni v VELIKONOČNO VESELJE!

Radi Vas imamo!

Vaši farani

(v imenu framskih faranov zapisala: Andreja Koren)