POMEMBNEJŠE SAKRALNE STAVBE V FRAMSKI FARI
Duhovno srce župnije je seveda župnijska cerkev, kot že prva cerkev v Framu posvečena sv. Ani. Stara cerkev s starejšim prezbiterijem in mlajšo, nazadnje leta 1794 povečano ladjo, je imela po vizitacijskih zapisnikih iz 18. stoletja štiri oltarje, ob glavnem sv. Ane še stranske sv. Janeza Krstnika, sv. Pankracija in sv. Florijana. Tik pred rušitvijo stare cerkve navaja Ignacij Orožen samo še tri oltarje z opremo iz prve polovice 18. stoletja. Še en oltar, Žalostne matere Božje, je bil v pritličju zvonika.
Staro cerkev je leta 1876, pod župnikom Francem Ratom, zamenjala nova, precej prostornejša. Zgrajena je bila v obdobju, ko so začele nove cerkve po Slovenskem rasti kot gobe po dežju. Skoraj vse so bile kakor framska hkrati zgrajene v t. i. historičnih slogih, kar pomeni, da so posnemali (v prvi vrsti srednjeveške) umetnostne sloge iz preteklosti. V Framu se v cerkveni arhitekturi na zanimiv način mešajo prvine neoromanike in neobizantinskega sloga, medtem ko kažejo oltarji v cerkvi bolj neobaročno podobo. Temeljni kamen za Božjo hišo je 29. maja 1875 položil lavantinski knezoškof Jakob Maksimilijan Stepišnik, ki je novo cerkev dobro leto pozneje, 30. julija 1876, tudi posvetil. Kot nazadnje predhodnica ima sedanja cerkev tri oltarje, glavnega svete Ane in stranska, posvečena Mariji. Na glavnem oltarju srečamo ob osrednjem kipu svete Ane s hčerjo Marijo še podobe svete Marije Magdalene, sv. Jožefa, sv. Frančiška Asiškega in sv. Terezije Avilske. Oltarno opremo je cerkev v glavnem dobila v desetletjih po posvetitvi. Glavni oltar je tako 6. julija 1890 blagoslovil že Stepišnikov naslednik, knezoškof Mihael Napotnik. Stranska oltarja sta bila blagoslovitve deležna leto pozneje. Še isto leto je prezbiterij poslikal štajerski slikar Frančišek Gornik, 1896 pa so na straneh glavnega oltarja postavili še sliki Marijinega in Jezusovega srca.
Najdragocenejši kos cerkvene opreme je sicer še baročna, morda iz stare cerkve podedovana prižnica, ki jo pripisujejo znamenitemu mariborskemu baročnemu kiparju Jožefu Holzingerju. Slednji je poskrbel za razkošno baročno opremo cerkve v Kamnici, cerkve sv. Alojzija v Mariboru ali cerkve sv. Ruperta v Voličini. Izpod njegovega dleta sta tudi Križeva (sedanja Slomškova) kapela v mariborski stolnici in čudovita prižnica v cerkvi sv. Jožefa na Studencih.
Večje spremembe je cerkev kot skoraj vse njene slovenske tovarišice doživela po drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Tedaj so postavili »ljudski« oltar in ambon ter odstranili obhajilno mizo. V istem času je dobilo središče framske fare prvo ozvočenje, veliko pozneje pa tudi ogrevanje.
Današnji trije zvonovi izvirajo iz leta 1924. Ker so železni, jih ni pobrala ujma druge svetovne vojne. Orgle je takoj po vojni, leta 1946, naročil tedanji župnik Franc Rakun in jih je izdelal mariborski orglarski mojster Jenko.
V Framu je omembe vredna vsaj še kapela sv. Neže, postavljena leta 1843 v vinogradu Franca Strašila in njegove žene Jere. Prvo mašo v njej je sedemindvajset let pozneje opravil župnik Franc Rat. Predvsem v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila kapela večkrat žrtev napadov vandalov, danes pa se po obnovi znova sveti v vsem sijaju.
Pokopališko kapelo, posvečeno nadangelu Mihaelu, so postavili leta 1912 v času župnikovanja Franca Muršiča. Oltar v njej krasi slika zavetnika cerkvice. V njej so doslej pokopali tri framske župnike, framskega rojaka Franca Petka, župnika v Ločah, in nekdanjega framskega župana Gerta.
Sicer pa je glavna framska podružnica cerkev sv. Križa na Planici. Nasledila je v virih že 1545 omenjeno kapelo sv. Duha, ki naj bi po prezidavi postala njena zakristija. Današnjo stavbo sta dala leta 1815 zgraditi zakonca Matija in Ana Štern.
Žal 21. stoletja ni dočakalo umetnostnozgodovinsko precej pomembno t. i. Kamenškovo znamenje na križišču z glavno cesto. Postavljeno naj bi bilo že leta 1568 v času grajskega oskrbnika Matije Piršerja. Sestavljali sta ga skoraj kockasti spodnji zidani del in skrilasta piramidna streha s širokim napuščem, precej višja od znamenja samega. V štirih vdolbinah je bilo več plasti poslikav, zadnja iz leta 1868, ko so znamenje ob domnevni tristoletnici prenovili. Leta 1951 ga je dala žal komunistična oblast z neprepričljivimi izgovori odstraniti. Prošnje za njegovo ohranitev niso zalegle.
Aleš Maver
