Drobci iz starejše cerkvene zgodovine Framskega
Začetki krščanstva na Framskem so zaviti v dokajšnjo temo. Gotovo je le, da je verjetno že pred širšim razmahom vere v Kristusa v teh krajih Karel Veliki s svojo odločitvijo o razmejitvi med Oglejem in Salzburgom iz leta 811 južno od Drave ležeči Fram za skoraj vse obdobje pred ustanovitvijo samostojne župnije postavil v duhovno orbito oglejskih patriarhov, ki so svoj sedež sicer imeli najprej v Čedadu, nato v Vidmu in slednjič v Benetkah, kar je imelo za posledico, da so Framčani svojega ordinarija videli sila redko, če sploh kdaj.
Na nižji ravni je naše območje najprej sodilo pod zvon sprva izredno velike prafare sv. Jurija v Hočah. Na njeno slavno preteklost še danes spominja njen častni naslov nadžupnije. A ko se hočka župnija prvič pojavi v zapisanem zgodovinskem viru, do česar pride leta 1146, je bila od nje že ločena župnija Slivnica; slednja je ob ločitvi za seboj med drugim potegnila tudi framske vernike, ki so poslej svoje otroke dajali krščevati, se poročali in pokopavali svoje mrtve pri cerkvi Marijinega rojstva. Od nje so se dokončno ločili šele leta 1786. Sicer pa prvi dokument z omembo obeh framskih matičnih župnij, Hoč in Slivnice, govori o tem, da je oglejski patriarh Peregrin štajerskemu mejnemu grofu Bernardu Spanheimu prepustil dve tretjini desetine iz obeh far. Kaj zapletena opredelitev konkretno pomeni, pojasni podatek iz 13. stoletja, da so štajerski vojvode, Bernardovi dediči, iz tega naslova dobivali med drugim šestdeset jagnjet, štiristo piščet in dva tovora ali dobrih tisoč litrov vina, v čemer je bilo kajpak veliko znoja framskih faranov slivniške župnije.
Za nadaljnjo usodo omenjene fare in posredno framskih vernikov je bila ključnega pomena odločitev še enega oglejskega patriarha Bertolda, da leta 1245 vtelesi (ali učeno inkorporira) župnijo Slivnica novoustanovljenemu samostanu dominkank v Studenicah pri Poljčanah, s čimer je velik del župnijskih dohodkov poslej romal tja. Med redovnicami iz Studenic in možakarji na čelu slivniške župnije nikakor ni vedno vladala harmonija.
Čeprav je znameniti zgodovinar lavantinske škofije in mariborski stolni kanonik Ignacij Orožen domneval, da bi znal biti najstarejši del prvotne framske cerkve, od vsega začetka posvečene sv. Ani, prezbiterij, pozidan že v 14. stoletju, to bržkone ne bo držalo. Sicer oskrbniku framske gospoščine Bernardu Schrottu leta 1413 ne bi bilo treba izposlovati pravice do ene tedenske maše na prenosnem oltarju za svojo ostarelo ženo, ki ji je bila slivniška župnijska cerkev po vsem videzu predaleč. Tako lahko domnevamo, da je bila prva framska cerkev zgrajena v 15. stoletju. Črno na belem se prvič omenja ob koncu istega stoletja, ko jo je 25. maja 1487 skupaj s pokopališčem posvetil odposlanec oglejskega patriarha, škof Peter iz Caorla v severni Italiji. Za Framčane so bili tedaj čudni časi, ker so jih v dobrih desetih letih kar štirikrat obiskali Turki, samo leto dni pred škofovim obiskom pa je poplava pobrala sedemindvajset domačinov. Prvo omembo cerkve sv. Ane ima na vesti škofov tajnik Paolo Santonino, ki se je – kot tudi ob drugih krajih – bolj kot liturgičnim opravilom posvečal opisovanju jedače in pijače na poti. V Framu so se mu v spomin vtisnile dobre ribe in raki. Po enem od turških divjanj v okolici je morda na framsko podružnico pribežal tudi slivniški župnik Vid.
Komaj je bila cerkev posvečena, že so 1492 pridrli Ogri in dve leti za njimi znova Turki. Ker niso ob gradu in vasi prizanesli niti Božji hiši, jo je bilo potrebno 6. novembra 1511 vnovič posvetiti. Obred je tokrat v imenu oglejskega patriarha opravil sufragan njegovega salzburškega tekmeca, lavantinski škof Lenart Pewerl. Razen cerkve je posvetil še oltar svetega Janeza Krstnika, v katerega je vzidal relikvije svetih mučenk Katarine in Doroteje.
Ker je bil Fram večino svoje zgodovine slivniška podružnica, tam ni bilo rednega nedeljskega, kaj šele delavniškega bogoslužja. Tukajšnji verniki so bili največ maš v domači cerkvi deležni v času med majem in julijem, ko je bogoslužje potekalo na florijanovo (4. maja) in pankracijevo (12. maja), saj sta bila omenjena svetnika zavetnika stranskih oltarjev, nato pa še na ponedeljek pred vnebohodom, ko je v Fram prišla prošnja procesija iz Slivnice, na binkoštni ponedeljek in na praznik sv. Janeza Krstnika, ki mu je bil ravno tako posvečen oltar v cerkvi. Proščenje je bilo kajpak na anino, nedeljo zatem pa so obhajali praznik posvetitve cerkve. Izven časa med majem in julijem je bilo maš le malo, pravzaprav se jih je bilo moč udeležiti samo na božič, veliko noč in na velikonočni ponedeljek, medtem ko je bila v vsej jeseni maša samo enkrat, na lenartovo (6. novembra). Na vidovo, 15. junija, so framski verniki vsako leto poromali v Šmartno na Pohorju. Očitno se niso radi spovedovali, ker vizitacijski zapisniki iz 18. stoletja naročajo, naj v Anini cerkvi za Božjo voljo postavijo vsaj eno spovednico.
Niti nadaljevanje 16. stoletja ni minilo brez pretresov. 1532 so Fram in cerkev s svojim obiskom na poti z Dunaja zadnjič počastili Turki, v drugi polovici stoletja pa se je morala Katoliška cerkev na Framskem in povsod po Slovenskem spopasti z novim nasprotnikom, luteranstvom. Slednje je bilo privlačno predvsem za plemiče in meščane. Pripadala mu je večina oskrbnikov framske gospoščine s konca 16. in z začetka 17. stoletja, medtem ko je težko soditi o tem, kakšen je bil njegov uspeh med navadnimi Framčani. Vsekakor na reformacijski čas še danes spominja na cerkev vzidana nagrobna plošča Mavricija Schmelzerja iz leta 1583 z navedkom iz Janezovega evangelija, ki si ga katoličan bržkone ne bi dal vklesati na nagrobni spomenik, predvsem ne v nemščini.
Naslednjo pomembnejšo prelomnico je prineslo leto 1751, ko je papež Benedikt XIV. po dolgem nadlegovanju cesarice in kraljice Marije Terezije ukinil že hudo opešani in v avstrijskih deželah že dolgo povsem brezzobi oglejski patriarhat. Vendar Fram ni ostal brez škofa, ker je bila v avstrijskem delu nekdanje častitljive škofije ustanovljena nova, goriška nadškofija. Dobrih trideset let so Framčani poslej – kot večina vernikov na Slovenskem južno od Drave - nekoliko nelogično sodili pod ordinarija v daljni Gorici. A če oglejskega patriarha tako rekoč ni bilo na spregled, je prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems v sorazmerno kratkem času, 1751 in 1756, slivniško podružnico obiskal in vizitiral kar dvakrat.
Končno je cesar Jožef II., »mežnar na cesarskem prestolu«, leta 1782 najprej ukinil samostan v Studenicah in s tem prekinil slivniško (in framsko) navezavo nanj, leta 1785 pa v okviru svoje obsežne preureditve cerkvenih razmejitev poskrbel za ustanovitev framske fare, zdaj podrejene sekovskemu škofu s sedežem v Gradcu. Prvi župnik nove župnije je 1. januarja 1786 postal Simon Marčič. Slednji je dvig Frama med drugim proslavil s prizidkom k stari Anini cerkvi leta 1794. Leta 1859 je postal Fram končno del povsem na novo zarisane lavantinske škofije, poslej s sedežem v Mariboru, za kar je bil seveda najzaslužnejši Anton Martin Slomšek. Le malo za tem je fara v času župnikovanja Franca Rata dobila novo, sedanjo župnijsko cerkev.
Aleš Maver
