26. julij: SV. JOAHIM IN SVETA ANA, starša Device MARIJE

26. julija obhajamo god staršev Device Marije, ki sta člena dolge verige ljudi, ki so s toplino in ljubeznijo družinskega življenja prenašali svojo vero in ljubezen do Boga iz roda v rod.

Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, danes skupaj godujeta Marijina starša, oče Joahim in mati Ana. Nekdaj je bil današnji dan posvečen le spominu matere Ane, očeta Joahima pa so se spominjali 16. avgusta, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Z združitvijo obeh godov je bolj poudarjena zakonska zveza, iz katere je izšel edinstveni otrok edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha.

Oba svetnika, sta bila kraljevega, Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Kmalu po poroki sta, tako pripoveduje legenda, razdelila svoje premoženje na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce in tretjega za njuno preživnino. Živela sta bogaboječe in pravično, nista pa imela otrok, ki sta si jih zelo želela. Zaradi tega sta bila zelo žalostna, zakaj v Izraelu je bilo sramotno za družino, če ni imela otrok. Zato sta oba, predvsem Ana, vztrajno molila in prosila Boga, naj blagoslovi njun zakon z otrokom. Takrat je vsaka judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila pričakovanega Mesija. A vse prošnje in molitve so bile zaman, prav tako vse njune daritve v templju. Naposled sta se Ana in njen mož Joahim zaobljubila, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal sina, da ga bosta posvetila v njegovo službo. Kako hudo je moralo biti Ani, ko je veliki duhovnik odklonil daritveni dar njenega moža, ker je bila ona nerodovitna in ni pomnožila božjega ljudstva. Joahima je to tako potrlo, da je osramočen in žalosten šel k svoji čredi v puščavo. Zgodba o sv. Ani nam je malo znana, njena podoba je zavita v globok, vzvišen molk kakor tišina v svetišču.

Poleg Marijine matere je ime Ana imelo več svetopisemskih žena, med katerimi je najbolj slavna mati starozaveznega preroka Samuela.

Obe Ani sta si bili podobni v tem, da sta otroka izmolili in ga že pred rojstvom posvetili Bogu.

Ana pomeni v hebrejščini »milost, ljubezen, molitev«. V stari zavezi je Ana Samuelova mati (beremo  v prvem in drugem poglavju Prve Samuelove knjige). Tudi ona ni imela otrok, pa je njen mož hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu v Silu. Ker je imel mož še drugo ženo Feneno in je ta imela otroke, je bila Ana še bolj zapostavljena. Nekoč je pri podbojih Gospodovega svetišča v Silu »z bridkostjo v duši molila h Gospodu in silno jokala. Naredila je obljubo in rekla: »O, Gospod vojnih krdel! Ako se milo ozreš na nadloge svoje dekle in se me spomniš ter ne pozabiš svoje dekle, pa daš svoji dekli sina, ga bom dala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride nad njegovo glavo« (1 Sam 1,9-11). Ana je bila uslišana. Spočela je in rodila sina, ko je poteklo leto; dala mu je ime Samuel, govoreč: »Od Gospoda sem ga izprosila« (1 Sam 1,19-20). Čudovita je njena zahvalna pesem Gospodu, ker jo je uslišal in ji dal sina Samuela. Rekli bi, da je zelo podobna Marijinemu hvalospevu.

Sveto pismo zelo izčrpno govori o prvem Jožefu (Egiptovskem), drugega Jožefa (krušnega očeta) komaj omenja. Prav tako veliko govori o Samuelovi materi Ani, o Marijini materi Ani pa molči. O njej govori tako imenovani Jakobov protoevangelij in tudi legende okoli leta 150 pripovedujejo o njej.

Kljub temu, da vemo o Ani malo, jo kristjani častimo z velikim zaupanjem, saj vemo, da jo je večni Bog izbral za mater Mariji, ki je bila mati našega Odrešenika. Lahko si mislimo, kako sta si Joahim in Ana želela otrok in koliko sta premolila, da bi ju Bog uslišal. Leta in leta so minevala, ona dva sta vztrajala v molitvi doma in na polju, med delom in počitkom. V tej vztrajnosti je njuno svetništvo, v tej vztrajnosti je tudi poroštvo, da Bog molitev usliši.

Svojega otroka, ki sta ga dobila na stara leta, nista vzgojila zase, marveč za Boga. Tri leta sta smela imeti deklico Marijo pri sebi, potem pa, ker sta jo zaobljubila Bogu, sta jo izročila varstvu duhovnikov (gl. spomin Marijinega darovanja - 21. november). Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa tudi nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno. Cerkev in verniki pa so njuno ime povzdignili v nesmrtnost.

Ana je postala simbol materinstva, Joahim očetovstva.

Joahima upodabljajo s košaro z dvema goloboma, ki ju je prinesel v svetišče, in s palico; kot starčka z Marijo v naročju. Časte ga kot zavetnika zakoncev, mizarjev in trgovcev z lanom.

Ano upodabljajo, ko razlaga Mariji Sveto pismo; zelo veliko podob in kipov jo kaže kot sv. Ano »Samotretjo«, ko objema svojo hčer Marijo, Mater božjo, in Dete Jezusa.

Matere in nerodovitne žene so se že od nekdaj zatekale k njej, opravljale pobožnost deveterih torkov po binkoštih, ker je torek sv. Ani posvečen dan. Žene jo časte kot svojo posebno zavetnico, priporočajo se ji za srečno poroko in srečen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, delavke, rudarji, posli, gospodinje, strugarji, zlatarji, krojači, rezbarji, mlinarji, brodarji, vrvarji, pletilci nogavic, tkalci; žene se ji še posebno priporočajo za blagoslov otrok, za srečen porod.

Pri nas je bila sv. Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele.

Kako je Ana priljubljena svetnica, dokazujejo številna krstna imena po vsem svetu. Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih nad 70 župnijskih cerkva in podružnic, imamo pa tudi več božjih poti sv. Ane. Joahimu je posvečena samo ena podružnica Ilirske Bistrice - Jasen.

K čaščenju sv. Ane in Joahima so še posebej vabljeni vsi starši in stari starši, da po priprošnji Marijinih staršev Božjemu varstvu izročite svoje otroke in vnuke.

Odlomek slavospeva na čast sv. Ani, ki ga je zložil v drugi polovici 15. stoletja Rudolf Agricola (+ 1485):

 »Bodi pozdravljena, Ana, o božje matere mati,

ki si v zveličanje pot prva odprla ljudem.

Hčerko si nam podarila, v katere presvetem naročju

Bog, ki ga svet ne objame, sam si izvolil je dom.

Rada in lahko pomagaš nam v družbi s hčerko preljubo –

dvigni zato nam prošnje revne pred prestol Boga.

Nikdar ne bodo želje neplodno nam zledenele,

če se obrnemo k tebi, če nam obljubiš pomoč.

Kdor se vate ozre, čelo naj dvigne pogumno,

strah, da bo prosil zaman, v tistem trenutku zbeži.

Hčerka tebi ničesar in hčerki Vnuk nič ne odreče –

kakor Hči tebe časti, ljubi Bog mater svojó.